Urim in tumin

Edini princip prerokovanja, ki naj bi ga po starem testamentu dovolil Bog, je napovedovanje prihodnosti z urimom in tuminom. Besedno zvezo nekateri prevajajo kot "blagoslov in prekletstvo", drugi kot "svetloba in tema", čeprav bi dobesedni prevod pomeni "svetloba in popolnost". Ta princip se je zato uporabljal tudi v krščanskih kulturah, zlasti so ju uporabljali višji duhovniki in svečeniki kot pomoč pri odločanju, razkrivanju božje volje, odločanju o strateških in vojaških potezah.

Po prepričanju starih rabinov sta urim in tumin izvirala iz zbirke kamnov z jevrejskimi simboli, s katerimi naj bi Bog prenašal sporočila visokim duhovnikom. Druga teorija o izvoru ju opredeljuje kot zgolj dve palici oziroma draga kamna, ki jih je Bog uporabljal za razkrivanje svoje volje.

Stara zaveza kaže, da se je njuna raba iz krščanske prakse umaknila v prvih dneh Izraelske monarhije in sta omenjena le še enkrat po babilonskem izgnanstvu. Razlog temu je najbrž dejstvo, da je po tem institucija monarhije Boga odprla urad preroka. Božja sporočila so tako sodišču v Jeruzalemu in Samariji posredovali preroki, ki naj bi sodelovali v nebeškem sodišču. Urim in tumin, ki sta pred tem sporočila razkrivala duhovnikom, so tako zamenjali preroki, ki so Božjo besedo razkrivali neposredno.

Kljub novi praksi princip urima in tumim uporablja tudi še Ezra za določanje prednika duhovnikov, ki so se vrnili iz izgnanstva (v Ezra 2:63). Po tem Sveto pismo urima in tumina nikoli več ne omenja in videti je, da sta bila kot pomoč Boga svojemu ljudstvo namenjena le na neki točki v zgodovini.

Ne glede na krščansko prakso pa sta pripomoček za vzpostavljanje komunikacije z višjim jazom urim in tumin prisotna skozi celotno zgodovino v različnih kulturah. Po nekaterih razlagah naj bi bila kamna antična artefakta z magično močjo. Kitajske metode divinacije z urimom in tuminom sicer izhajajo iz hebrejske prakse, vendar ju prve omembe v kitajski kulturi povezujejo z univerzalnim principom jina in janga. Tudi kitajski zapisi dopuščajo možnost, da sta pravzaprav ostanka zbirke 12 kamnov, ki predstavljajo 12 izraelskih rodov, tako kot jin in jang pa v vsakem primeru predstavljala množico elementov in ne zgolj dveh simbolov.

Metode prerokovanja z urimom in tuminom so danes sicer redkeje v rabi, vendar precej raznolike. Odvisne so od struje, iz katere praktik izhaja in seveda od njegove stopnje usposobljenosti. Osnova raba še vedno zajema zgolj pomoč pri odločanju po principu ambivalentnega sporočila, ki ga kamna prinašata po principu izločitve. Zahtevnejše metode ju vključujejo kot energetska zbiralnika in usmerjevalnika ter interpretacijo njune pojavnosti premikajo na drugo stopnjo, kjer je ta v celoti odvisna od percepcije in interpretativnega sistema posameznega praktika.

Viri: Waltke B: Finding the Will of God in Carus P, Chinese Occultism

Črna magija

Črno magijo tradicionalno opredeljujemo kot zlorabljanje nadnaravnih moči v zle ali sebične namene (Melton, 2001), pogosto pa se izraz uporablja preprosto kot antonim bele magije. Nemalokrat s črno magijo kdo tudi le označiti tiste ritualne in magijske prakse, ki jih sam ne odobrava (Petersen, 2009). V resnici je črna magija bolj kompleksen pojem, ki mu ni mogoče vedno jasno zarisati meja in izluščiti enotne definicije. Da bi jo bolje razumeli, se vrnimo v zgodovino in poiščimo njene začetke.

Tako kot bela magija, tudi črna magija izvira iz primarnih ritualov čaščenj nadnaravnih sil. Nasprotno kot bela magija, ki izhaja iz šamanističnega prizadevanja zbližati se z duhovnimi silami, pa črna magija izhaja iz ritualov, katerih namen je bil z vzpostavljanjem istega stika praktiku prinašati korist (Place, 2009). V renesansi so bili kot črna magija označeni tako čarovinštvo v celoti kot vse druge vse orobne ezoterične študije in bili podvrženi inkviziciji. Kot posledica se je v tistem času razvila t. i. naravna magija, v okviru katere so misleci in intelektualci, kot so bili Marsilio Ficino, Johannes Trithemius in Heinrich Cornelius Agrippa, (pogosto tudi skrivoma) udejanjali svoje ezoterične in ritualne študje, brez da bi bili za to sankcionirani. Naravna magija je tako v 16. in 17. stoletju postala popularna med izobraženci in višjimi sloji, medtem ko je ritualna in ljudska m agija ostala predmet preganjanja (Zambelli , 2001).

V 20. stoletju duhovnik in raziskovalec August Montague Summers v splošnem zavrne delitev na belo in črno magijo ter vsakršno magijsko prakso opredeli kot slabo, temno in torej črno. Pri tem citira teologa Williama Perkinsa, da je treba obsoditi in iztrebiti vse jasnovidce in čarovnice, pogosto imenovane kot modri možje in modre ženske (Summers, 1946).

Kljub tem posploševanjem se je izraz črna magija skozi zgodovino večinoma nanašal na klicanje demonov in drugih zlih duhov, preklinjanje in zaklinjanje ter na sposobnost zapuščanja telesa ter vračanja vanj. Danes je meja med belo in črno magijo nekoliko bolj jasna, pri čemer pa se moderne definicije bolj osredotočajo na namen kot na samo prakso. Osnove za danes najbolj razširjeno delitev oziroma opredelitev črne magije je zastavil britanski mistik Arthur Edward Waite (1857-1942). Skozi leta so ji različni praktiki dodali konkterne sezname ritualov in konceptov, ki obsegajo naslednja področja:

1) Uroki z izvornimi imeni

2) Uroki nesmrtnosti
3) Obujanje mrtvih
4) Prekletstva in zakletstva

* * *

Melton JG, 2001. Black Magic - Encyclopedia of Occultism & Parapsychology. London: Gale Research.
Petersen JA, 2009. Contemporary religious Satanism: A Critical Anthology. Farnham: Ashgate Publishing.
Zambelli P, 2007. White Magic, Black Magic in the European Renaissance. Leiden: Konninkljke Brill.
Summers M, 1946. Witchcraft and Black Magic. New York: Courier Dover Publications.
Waite  AE, 1911/2006. The Book of Black Magic and Ceremonial Magic. New York: The Book Tree.

Sodobno čarovništvo

Sodobno ali moderno čarovništvo se naslanja na različne tradicije čarovništva, katerih tokovi so prisotni v sedanji družbi. Danes je čarovništvo v veliki meri del obsežnejše prakse neopoganstva, ki zajema različne oblike magije, šamanizma, zdravilstva, duhovnega zdravljenja, ki temeljijo na elementarnih in duhovnih energijah, starodavnih verovanjih in arhetipih ter na uglaševanju z energijami narave.

Posamezni tokovi sodobnega čarovništva so si lahko zelo različni, nekateri temeljijo na določenem sistemu prepričanj in drugi združujejo raznolike poglede. Čarovniška gibanja in smeri pokrivajo široko paleto pristopov, ki jih v svoji praksi upoštevajo čarovniške skupine in posamezniki. Čeprav številni magi, pogani, čarvniki in wiccani sledijo določenim tradicijam, nekateri posamezniki ne priznavajo nobene od obstoječih definiranih gibanj. Mnogi med temi so samotarji in / ali elektivni praktiki.

Magijska praksa nekoč in danes

Kar človeka po mnenju številnih razlikuje od preostalih živih bitij, je sposobnost zavestnega razmišljanja. Čeprav naj bi ljudje večino časa preživeli v ukvarjanju z materialno in fizično realnostjo svojega življenja, pravzaprav živimo v svojih mislih. Dejstvo je namreč, da nenehno razmišljamo, tudi ko se tega ne zavedamo. Smo veseli, žalostni in naši mentalni vzorci sledijo miselnim. Pomembno se je zavedati, da vesolje deluje tudi na mentalni ravni. Če ima torej posameznik nadzor nad lastnimi miselnimi proces, lahko spreminja svojo realnost in posledično realnost vesolja. Človeštvo je v svoji zgodovino razvijalo številne sisteme, katerih namen je bil nadzor množic. Z nadzorom misli so si sistemi prizadevali svojim sledilcem zagotavljati boljše življenje. Magijska praksa je zelo verjetno najstarejši teh sistemov.

Magijska praksa se ukvarja z raziskovanjem in uporabo psihičnih moči. Posameznik, ki želi biti uspešen mag, moram uriti svoje mentalne sposobnosti, izboljšali svoje sposobnosti koncentracije in ponotranjiti sistem simbolov, s katerimi načrtuje in upravlja svoje misli. Magija je prizadevanje z močjo volje in s samorefleksijo spremeniti misli ter s tem povzročiti spremembe v realnosti. Magijska praksa, kot jo poznamo danes, se je razvila v starem Egiptu, a vzhodne civilizacije, kot so Kitajska, Indija in Tibet odlikuje precej globlje razumevanje delovanja magijskih moči. Magija ostaja namreč za zahodni svet že tisočletja zapečatena v katakombah starih egipčanskih svečenikov. Tudi ob odkritju je namreč krščanski religiji uspelo obvladati in zatreti večino poskusov obnavljanja magijske prakse. Srednjeveška Evropa se je zato odkrivanja starih magijskih vedenj lotevala s strahom in skrivoma, medtem ko se v zadnjih desetletjih vse več posameznikov čuti dovolj varne za preučevanje področja magije.

Ritualni pripomočki za implementacijo urokov

Za implementacijo urokov so skoraj v vseh primerih potrebni fizični usmerjevalniki energije. Urokom brez pripomočkov smo najpogosteje priča, ko denimo oseba s svojim energetskim poljem na dogajanje in ljudi okoli sebe vpliva nezavedno. Človek sicer nenehno oddaja vibracije, a te običajno niso dovolj usmerjene in močne, da bi lahko govorili o urokovalni aktivnosti. Pri tem se seveda zastavlja zelo zanimivo vprašanje, kdaj govorimo o uroku oziroma kje postaviti mejo med vsakdanjim energetskim delovanjem in urokovanjem. Čeprav namreč ljudje uroke povezujemo z rituali, lahko oseba urok implementira tudi nehote in nezavedno. Ritualni pribor je tako eden od elementov, ki je pokazatelj zavedne in načrtovane urokovalne dejavnosti, ni pa pogoj za implementacijo.

A urok brez pripomočkov od implementatorja zahteva izjemno visoko stopnjo izurjenosti, zbranosti in / ali energetske moči, hkrati pa ni nobenega razloga, da ritualnega pribora ne bi uporabljali. Izbira ritualnih pripomočkov je pri tem odvisna od številnih dejavnikov, težko pa bi bilo govoriti o kakršnih koli pravilih in normah. Posameznik usmerjevalnike izbira glede na njihovo razpoložljivost, na osnovi intuicije ter izkušenj v preteklosti. V praksi to pomeni, da lahko dve osebi isti urok implementirata s popolnoma drugačnimi rituali. Vsak implementator sčasoma in skozi prakso izgradi sebi lasten ritualni slog, ki se ga nato drži skozi vse življenje in ga razvija do vse večje učinkovitosti in zanesljivosti.

V grobem bi lahko pripomočke za izvedbo urokov delili na zelišča in smole, olja in mazila, sveče in kadila, pisalni pribor in ritualni nakit.

Elementarni uroki

Temeljna delitev urokov se naslanja na štiri esencialne energijske elemente, in sicer ogenj, vodo, zemljo in zrak.

Osnovni ritualni elementi: ogenj, voda, zemlja, zrak

Delitev na podlagi elementov energije je osnovnega pomena za ritualno prakso, saj element predstavlja energijsko snov, s katero deluje urok. Pri implementaciji se lahko sicer poslužujemo tudi kombiniranih urokov, ki so ustvarjeni iz dveh ali celo vseh štirih elementarnih energij, a to prinaša višjo stopnjo kompleksnosti samega rituala. To pomeni, da je sestavljeni urok težje usmerjati in obvladovati, zaradi česar je težje zagotoviti točno določen rezultat. Sestavljenih ali energijsko heterogenih urokov se običajno poslužujejo izkušenejši magi, medtem ko je za ljubitelje in začetnike bolj primerno, če se lotijo energijsko homogenih urokov. Pri izbiri energijske osnove za urok, je smiselno upoštevati naslednje značilnosti:

Uroki z ognjem

 Energijska osnova ognja je primerna za uroke, s katerimi želimo doseči hiter in invaziven učinek. Ognjeni uroki so posledično kratkoročni in njihov efekt lahko ob neugodnih razmerah zelo hitro popusti. Uroke na osnovi ognjene energije je tudi najtežje obvladovati in medtem ko lahko njihov učinek prehitro zamre, lahko urok povzroči tudi kolateralne posledice. Ognjeni uroki so primerni tudi za odklone urokov zračne energije.

Uroki z vodo

Voda je kot energijska osnova primerna za uroke, s katerimi zdravimo, popravljamo, čistimo in pospešujemo razvoj dogodkov. Ravno zaradi zadnje značilnosti je zelo pomembna moč uroka. Če se namreč implementator loti premočnega vodnega uroka in mu ta pobegne iz nadzora, lahko z urokom pospeši tisto, kar je imel namen preprečiti. Močne uroke na osnovi vode zato v praksi uporabljamo izključno za pospeševanje in nikoli za poseganje v usmerjeni tok. Te vrste implementacij se lotevajo zgolj zelo izkušeni magi, medtem ko so blagi vodni uroki zelo primerni za začetnike in ljubitelje. Če namreč izpod nadzora uide energija blagega vodnega uroka, se  ta relativno hitro porazgubi in ne more povzročiti hude škode.

Uroki z zrakom

Zračni uroki so manj priljubljeni, ker njihova implementacija zahteva veliko moči, ki nato včasih zelo hitro pojenja. Je pa z energijo zraka lažje kot z energijami preostalih treh elementov učinkovati na časovno ali prostorsko bolj oddaljene entitete. Zračna energija je tako pogosteje sestavni del heterogenih ritualov, medtem ko se zgolj energije zraka pri urokih poslužujejo le redki praktiki, ki so običajno sami energijsko zračni.

Uroki z zemljo

Rituali z energijo zemlje omogočajo najbolj zanesljivo implementacijo uroka, ki pa deluje zelo počasi. Uroke z zemljo je izjemno težko in pogosto nemogoče ukloniti, razen s strani izvornega implementarorja. Zemeljska energija kot ritualna osnova je primerna za uroke, ki v energetsko realnost posegajo enakomerno skozi daljša obdobja.

Poganstvo, wicca in čarovništvo

Wicca [slv. uika] je tradicija čarovništva, ki jo je javnosti predstavil Gerald Gardner leta 1950. Med skupnostmi sodobnih poganov (neopoganov) se odvija veliko razprav o razmejitvah med wicco in starodavnimi oblikami čarovništva. Številni izraza wicca in čarovništvo uporabljajo kot sopomenki, poganstvo pa je običajno v rabi kot krovni izraz za različna zemeljska verstva. Wicca je torej veja (neo)poganstva.

Sam izraz poganski izhaja iz latinskega paganus, kar pomeni  kmečki, podeželski, tudi preprost, neizobražen, neotesan. Oznaka je bila prvotno uporabljena za opis ljudi, ki so živeli na podeželju. Sčasoma se je z razmahom krščanstva, je bilo ravno ruralno prebivalstvo tisto, ki se je najdlje oklepalo starih religij. Tako je prišel izraz poganski v rabo za poimenovanje ljudi, ki niso molili k boga Abrahama.

Povzetek bi bil torej naslednji. Vsi wiccani so čarovniki / čarovnice, a niso vsi/-e čarovnice / čarovniki wiccani. Vsi wiccani so pogani, vendar pa niso vsi pogani Wiccani. In nekateri/-e čarovniki / čarovnice so pogani, nekateri pa ne.